Swami Satyananda Saraswati se je rodil leta 1923 v Almori (Uttaranchal) v kmečki družini. Njegovi predniki so bili vojščaki in daleč nazaj so mnogi od njegovih prijateljev in sorodnikov, vključno njegov oče služili v vojski in policiji. Vendar pa je postalo jasno, da je Sri Swamiji imel drugačen um, saj je pri šestih letih začel imeti spiritualna izkustva, ko je njegova zavest spontano zapustila telo in se je videl, kao negibno leži na tleh. Mnogi svetniki in sadhuji so ga blagoslovili in zatrdili njegovim staršem, da je imel zelo razvito zavest. Ta izkustva zavedanja ločitve od telesa so se nadaljevala, kar ga peljalo k mnogim svetnikom tistega časa, kot na primer k Anandamayi Ma. Sri Swamiji je srečal tudi tantričnega bhairavija, Sukhmana Girija, ki mu je dal shaktipath in ga poslal, da poišče guruja in stabilizira svoja izkustva.

Leta 1943 se je pri dvajsetih letih odpovedal domu in odšel iskat guruja. Njegovo iskanje ga je končno pripeljalo k Swamiju Sivanandi Saraswatiju iz Rishikesha, ki ga je 12. septembra 1947 na bregovih Gange posvetil v Dashnami red sannyase in ga imenoval za Swamija Satyanando Saraswatija.

V tistih zgodnjih letih v Rishikeshu se je Sri Swamiji zatopil v guru sevo (služenje guruju). Takrat je bil ashram še v povojih in ni bilo niti nujnih stvari, kot so zgradbe in toaletni prostori. Gozdovi, ki so obdajali majhni ashram, so bili polni kač, škorpijonov, komarjev, opic in celo tigrov. Ashramsko delo je bilo zelo težko, in od Sri Swamijija zahtevalo, da je garal kot delavec in v čebrih nosil vodo od Gange gor do ashrama, kopal kanale od potokov na visoki gori tja do veliko kilometrov oddaljenega ashrama, da bi pripravil zalogo vode za gradnjo ashrama.

Rishikesh je bil takrat majhno mesto in vse potrebščine za ashram je bilo treba od daleč stran prinesti peš. Dodatno so bile različne zadolžitve, vključno z vsakodnevno poojo v Vishwanath Mandiru, za katero je Sri Swamiji moral iti v goste gozdove, da zbere liste baela. Če se je kdorkoli počutil bolnega, ni bilo zdravniške oskrbe in nihče ga ni mogel zdraviti. Vsi sannyasini so morali iti ven po bhiksho ali miloščino, ker ashram ni imel obednice ali kuhinje.

O tem čudovitem času, ko je živel in služil svojemu guruju, Sri Swamiji pravi, da je to bilo obdobje združenja in predanosti guru tatvi (guru elementu), pri čemer je čutil, da je to bila joga, če je le slišal, govoril ali videl Swamija Sivanando. Toda večina besed njegovega guruja je zvenela iskreno, saj je skozi to predanost in duh nishkama seve (nesebičnega služenja) pridobil razsvetljeno razumevanje skrivnosti življenja in postal strokovnjak na področju joge, tantre, Vedante, Samkhye in kundalini joge. Swami Sivananda je povedal o Swamiju Satyanandi “Le nekateri bi lahko pokazali tako intenzivno vairagyo (nenavezanost) v tako zgodnji starosti. Swami Satyananda je poln Nachiketa vairagye.”

Čeprav je imel fotografski spomin in prodoren intelekt in ga je njegov guru opisal kot mnogostranskega intelekta, znanje Swamija Satyanande ni prišlo iz knjig in študija v ashramu. Njegovo znanje se je razvilo od znotraj skozi neutrudno sevo (služenje) ter nenehno vero in ljubezen do Swamija Sivanande, ki mu je rekel “Delaj trdo in prečiščen boš. Ni ti treba iskati svetlobe, svetoba se bo razvila iz tvoje notranjosti.”

Ko je dvanajst let preživel v guru sevi (služenju guruju), se je Swami Satyananda podal ven kot popotnik (paravrajaka). Pred njegovim odhodom ga je Swami Sivananda naučil kriya joge in mu dodelil poslanstvo “naj širi jogo od vrat do vrat in ob obale do obale”.

Kot potujoči sannyasin je Swami Satyananda veliko potoval peš, z avtom, vlakom in včasih celo na kameli po vsej Indiji, Afganistanu, Burmi, Nepalu, Tibetu, Cejlonu in celotni azijski podcelini. Med svojimi kratkimi bivanji je srečeval ljudi iz vseh slojev družbe in začel oblikovati ideje, kako naj širi jogijske tehnike. Čeprav sta bila njegova formalna izobrazba in duhovna tradicija iz Vedante, je naloga sejati seme joge postala njegovo gibanje.

Njegovo poslanstvo se mu je razgrnilo leta 1956, ko je ustanovil International Yoga Fellowship Movement (Mednarodno jogijsko gibanje) s ciljem ustvariti globalno bratstvo joge. Ker se mu je njegovo poslanstvo razkrilo v Mungeru v Biharu, je tam ustanovil Bihar School of Yoga (Biharsko šolo joge). Kmalu zatem so se njegova učenja hitro širila po vsem svetu. Od leta 1963 do 1983 je Swami Satyananda peljal jogo v vsak kotiček sveta, ljudem vsake kaste, veroizpovedi in narodnosti. Na vseh celinah je vodil milijone iskalcev in ustanovil centre in ashrame v raznih deželah.

Njegova pogosta potovanja so ga popeljala v Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko, Kitajsko, na Filipine, v Hong Kong, Malezijo, Tajsko, Singapur, ZDA, Anglijo, Irsko, Francijo, Italijo, Nemčijo, Švico, Dansko, Švedsko, Jugoslavijo, Poljsko, Madžarsko, Bolgarijo, Slovenijo, Rusijo, Češkoslovaško, Grčijo, Saudsko Arabijo, Kuvajt, Bahrain, Dubai, Irak, Pakistan, Afganistan, Kolumbijo, Brazilijo, Urugvaj, Čile, Argentino, Santo Domingo, Puerto Rico, Sudan, Egipt, Nairobi, Gano, na Mauritius, Alasko in Island. Rečemo lahko, da je Sri Swamiji zasadil zastavo joge v vsak kotiček in špranjo sveta.

Nikjer se ni soočil z nasprotovanjem, odporom ali kritičnostjo. Njegov način je bil enkraten. Zelo vešč v vseh verstvih in svetih spisih je združil njihovo modrost s takšnim naravnim instinktom, da je pritegnil ljudi vseh verstev. Njegova učenja niso bila omejena le na jogo, temveč so pokrivala modrost mnogih tisočletij.

Sri Swamiji je prinesel luč znanja o tantri, materi vseh filozofij, vzvišenih resnicah Vedante, Upanishad in Puran, budizmu, džainizmu, sikhizmu, zaratrustizmu, islamu in krščanstvu, vključno s sodobnimi znanstvenimi analizami materije in kreacije. Pojasnjeval, razlagal in dajal je precizne, točne in sistematične razlage starodavnih sistemov tantre in joge in tako razkrival prakse, ki so bile do tedaj neznane.

Rečemo lahko, da je bil Sri Swamiji pionir na polju joge, ker je njegova predstavitev imela novost in svežino. Ajapa japa, antar mouna, pawanmuktasana, kriya joga in prana vidya so le nekatere od praks, ki jih je uvedel na tako metodičen in enostaven način, da je bilo vsakomur mogoče zatopiti se v to dragoceno in do tedaj nedosegljivo znanost za svoj fizični, duševni, čustveni in duhovni razvoj.

Joga nidra je bilo Sri Swamijijevo tolmačenje tantričnega sistema nyase. S svojim globokim vpogledom v to znanje je bil sposoben ustvariti potencial te prakse nyase na način, ki ji je dal praktično korist za vsakega in vse posameznike, ni zgolj ostal pri prvem pogoju za čaščenje. Joga nidra je le en primer njegovega ostroumnega in prodornega vpogleda v starodavne sisteme.

Razgled Sri Swamijija je bil navdihujoč povzdigujoč, nepopisen in prodoren. Vendar pa so bili njegov jezik in razlage vedno preprosti in lahko razumljivi. V tem obdobju je napisal več kot osemdeset knjig, ki so zaradi njihove verodostojnosti sprejete kot učbeniki v šolah in univerzah po svetu. Te knjige so bile prevedene v italijanščino, španščino, ruščino, srbščino, slovenščino, kitajščino, francoščino, grščino, iranščino in večino drugih pomembnih jezikov po svetu.

Njegove ideje so prevzele ljudi in duhovni iskalci vseh ver in narodnosti so se zgrinjali k njemu. Posvetil je tisoče v mantro in sannyaso in vanje posejal seme, da živijo božansko življenje. Izkazoval je izredno gorečnost in energijo pri širjenju svetlobe joge in v kratkih dvajsetih letih je Sri Swamiji izpolnil ukaz svojega guruja.

Do leta 1983 je bila Bihar School of Yoga že dobro vpeljana in prepoznana po vsem svetu kot priznan in verodostojen center za učenje joge in duhovnih znanosti. Še več, joga je prišla iz votlin puščavnikov in asketov v družbo. Vseeno kje, naj bo v bolnišnicah, zaporih, šolah, višjih gimnazijah, poslovnih hišah, športu in modi, vojski ali mornarici, joga je bila iskana. Strokovnjaki, kot so pravniki, inženirji, zdravniki, poslovni magnati in profesorji, so jogo vključili v svoje življenje. Tudi tukaj so bile množice. Joga je postala družinska beseda.

Zdaj, na vrhuncu svojega dosežka, ko je izpolnil željo svojege guruja, se je Swami Satyananda odpovedal vsemu, kar je ustvaril, in svojega naslednika, Swamija Niranjananando, določil, da nadaljuje delo.

Leta 1988 se je Sri Swamiji odpovedal učencem in ustanovam ter kot meditant odšel iz Mungera, da se nikdar več ne vrne, na romanje po indijskih siddha teerthah (romarsko mesto, kjer se dobi nadnaravne moči) brez kakršne koli lastnine ali pomoči s strani ashrama ali ustanov, ki jih je ustanovil.

V Trayambakeshwaru, jyotir lingamu Gospoda Mrityunjaye, njegove ishta devate, se je odpovedal svoji noši in živel kot avadhoota. V tem času sta se mu razodela njegovo bodoče bivališče in sadhana.

Po ukazu svoje ishta devate (osebnega božanstva), ki se mu je razodel ob izviru reke Godavari blizu Neel Parbata v Trayambakeshwaru (Mahashtra), je Swami Satyanada leta 1989 prišel na prostor, kjer je bila kremirana boginja Sati. Nastanil se je v Rikhiji na obrobju Baba Baidyanath Dhama v Deogharu (Jharkhand).

Leta 1995 je kot del svoje sadhane (duhovne prakse) začel s Sat Chandi Mahayajno, posvečeno kozmični materi s sankalpo za dobrobit celemu svetu in vsem nam. Ta sadhana je trajala 12 let. Leta 2008 je Swami Satyananda začel z novo sadhano in novo sankalpo, Yoga poornimo, Maha Mrityunjay Yajna, posvečeno kozmičnemu očetu. Ti dve tantrični yajni se manifestirata kot rezultat njegove ljubezni in sočutja do človeštva, da nam dasta univerzalno zdravilo za naše materialne, psihične, čustvene in duhovne težave. Ti dve sadhani, sankalpa in poslanstvo sta nujni del tega, da nam Prinese mir, blaginjo in napredek (Aim hrim klim), ki je postala mantra Rikhia Peetha.

Leta 2009 je Swami Satyananda med zadnjo Sat Chandi rekel: “Ta Sat Chandi se bo v Rikhjia Peethu nadaljavala, in če me pokličete, bom prišel.” Tako Sat Chandi Mahayajna nadaljuje z njegovo sadhano, nadaljuje se sankalpa z enako intenzivnostjo tudi po njegovem Maha samadhiju, ko je zapustil svoje telo.

Leta 2009 je Swami Satyananda dobil vizijo o ustanovitvi “Centra za ostarele vaščane” v Rikhia Peethu. Na ta način nas je vse navdihnil, da obnovimo svoje cilje, “služi, ljubi in daj”, toliko, kolikor lahko storimo osebno ali kolektivno.

Swami Satyananda je svoje telo zapustil in dosegel Maha samadhi (največjo osvoboditev) 5. Decembra 2009 v svojem Tapobhumiju (mestu za meditacijo) v Rikhia Peethu. Danes fizično res ne obstaja, vendar je njegova energija, ki se je osvobodila telesnih omejitev, prisotna vsepovsod okrog nas in v nas. Swami Satyananda je dosegel svoj Bhu samadhi (zemeljsko osvoboditev) 6. Decembra 2009. To sveto mesto samadhisthal (mesto osvoboditve) je postalo nesmrtno. Postalo je nesmrtno in nam kot dediščino pustilo neskončni “tejas” ali duhovno moč, da lahko vsi mi in prihajajoče generacije nadaljujemo s sprejemanjem te koristi. Samadhisthal Swamija Satyanande, enako kot Swami satyananda osebno, oddaja duhovno svetlobo, toploto, ljubezen, radost, sočutje, nežnost in duhovno moč.

Swami Satyananda Saraswati je začel mahasamadhi v Rikhiapeethu 5. decembra 2009, 6. decembra pa je tukaj prejel bhusamadhi in bil položen v naročje Matere Zemlje.

Na dan, ko je začel jogijski samadhi, je energija zavesti v njegovem fizičnem telesu postala eno z univerzalno zavestjo in energijo. Mi smo zgolj brali, kako so davno preteklih erah rišiji, vidci in guruji osvobodili prane iz svojih teles ob času, ki so ga sami izbrali, kako so siddhe obvladali nadzor nad elementi in so lahko izbrali čas in prostor, ko so zapustili svoja telesa. Bili smo vajeni razmišljati o teh zgodbah iz davnih časov, nismo pa si predstavljati, da bomo imeli privilegij biti iz prve roke priče nečemu takšnemu. Swami Satyananda pa je dosegel vrhunec jogijskega dosežka in to zaradi svoje vdanosti kot učenec in predaje svojemu guruju.

Swami Satyananda se je rodil v običajni družini, vendar je bil obdarjen z bogatimi samskarami. Ko se ozremo nazaj, postane jasno, da je v njegovem življenju obstajal jasen namen. Swami Satyananda, ki smo ga poznali, se je kot sanjasin rodil v Rišikešu; njegov guru, Swami Sivananda, je bil njegov oče, mati, mentor, vse. Njegovo pravo življenje se je začelo v Rišikešu v ašramu njegovega učitelja. Ni imel doma, očeta in matere. Izredne in edinstvene lastnosti, ki jih je nosil v svoji duši, je takoj prepoznal njegov guru, ki je posebnega učenca vzel pod svoje okrilje. V zavetju in skrbi guruja se je njegov potencial razgrnil in postal je Swami, mojster karm.

Ko je dokončal svoj čas v Rišikešu, je Swami Satyananda prešel k delu po ukazu Swamija Sivanande, da naj širi jogo “od vrat do vrat in od obale do obale”. Njegova karmabhoomi (mesto za aktivnost) je postal Munger, kjer je izpolnil guru-adesho (ukaz svojega guruja), karmo (aktivnost) širjenja joge. Da bi lahko to naredil, se je Swami Satyananda popolnoma predal temu cilju in dal na stran vsa osebna prizadevanja in ideale. To je resnični pomen učenstva in predaje.

Ko je končal svoje poslanstvo v Mungeru, se je Swami Satyananda ustalil v Rikhiapeethu, kjer se je lotil strogih duhovnih sadhan. Z vodenjem vzornega življenja, prepojenim z ideali verovanja in predaje se je povzpel na vrhove duhovnega življenja. Ko je dosegel svoj cilj, se je leta 2009 odrekel svojemu zemeljskemu življenju, njegovo fizično telo pa je bilo v Rikhiji položeno v naročje Matere Zemlje. Tako je njegova utelešena oblika shranjena v Samadhisthalu (grobnici) v Rikhiji.

Ko je veliki mahatma (velika duša) slišal, da je Swami Satyananda začel mahasamadhi, je za nekaj trenutkov zaprl oči in nato rekel: “V tej dobi noben drug sanjasin ni bil sposoben živeti vse dharme in izpolniti vse karme na način, kot je to storil Swami Satyananda. On je edini jogi takšne veličine, ki je živel v sedanjih časih.” To so bile besede spontane pohvale samega velikega svetnika.

Res je, kajti v njegovem življenju smo videli te lastnosti: njegovo trdo delo, njegovo vero, njegovo znanje, njegovo žrtvovanje, njegovo predajo, njegovo preprostost, njegovo iskrenost, njegovo ljubezen, njegovo blagost … Spisek je neskončen.